Domov Kontaktirajte nas Zemljevid strani
 
 
 
RAMSARSKA MOKRIŠČA V SLOVENIJI
Spank Video
PRIJAVA NA E-NOVICE
če želite prejemati obvestila o novostih na naših spletnih straneh, vpišite svoj e-mail:
Prijava
 
 
 
   
Sečoveljske soline
 
 

Krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 593 ha leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. Severni del Parka, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega dela Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga potoka Drnica. Sečoveljske soline so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletij starih postopkih.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60.letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14.stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo. Na Leri pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, žetev in skladiščenje soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost pa je, da solinarji na dnu solnih polj na Leri in na Fontaniggeah gojijo “petolo”, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.

 
 
 

Življenjska okolja

Submediteransko podnebje, visoka slanost vode v plitvih bazenih in pridelava soli na tradicionalen način, ustvarja posebne ekološke razmere, ki podpirajo veliko pestrost vrst in njihovih življenjskih prostorov.

Na Leri so značilna bivališča rastlinskih in živalskih vrst (habitati) omejeni na različno slana solna polja, solinske kanale in nasipe. Še bolj pestra življenjska okolja so na območju Fontanigge: tu so trstičja, halofitni travniki, suhi, goli ali delno porasli bazeni in otočki v solinskih bazenih, poloji, različni habitatni tipi na brežinah. Tudi ostanki solinarskih hiš so vabljivi za nekatere vrste. Fontanigge obrobljajo grmišča ter suhi in vlažni kraški travniki, visokomorske nasipe na zahodu pa obliva plitvo morje.

 
 
 

Živalstvo

Značilna vrsta solnih bazenov je solinski rakec (Artemia salina), komaj centimeter velika živo rdeča vrsta planktona. Na visoko slanost vode v bazenih je prilagojena tudi riba solinarka (Aphanius fasciatus).
Posebej bogata je favna ptic; skupno je bilo ugotovljenih že prek 270 ptičjih vrst, od katerih jih tu gnezdi okoli 70. Rdečenogemu polojniku (Himantopus himantopus), sabljarki (Recurvirostra avosetta) in mali čigi (Sterna albifrons) so Sečoveljske soline edino redno gnezdišče pri nas, za rumenonogega galeba (Larus cachinnans), navadno čigro (Sterna hirundo) in beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus) pa je tu najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Še bolj pestra je favna ptic spomladi in jeseni, ko se v solinah ustavljajo množice ptic na selitveni poti med Evropo in Afriko. V solinah se vse leto zadržujejo tudi tri vrste čapelj, ki pa tu ne gnezdijo: večji sta velika bela čaplja (Egretta alba) in siva čaplja (Ardea cinerea), manjša pa je mala bela čaplja (Egretta garzetta).

 
 
 

Rastlinstvo

Za slana tla v solinah so značilne slanuše (halofiti). Te rastline imajo večinoma omesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna. Med njimi so najbolj značilni osočnik (Salicornetum patulae), členkar (Arthrocnemum fruticosum.), lobodevec (Halimione portulacoides) in obrežna lobodika (Suaeda maritima). Najbolj privlačna slanuša pa je mrežica (Limonium serotinum) z drobnimi vijoličastimi cvetovi in solnimi žlezami na listih. Jeseni se halofiti zaradi pomanjkanja dušika obarvajo v rdeče-vijolično barvo.

 
 
 

Kulturna in tehnična dediščina

Kulturna dediščina Piranskih solin odseva stoletno življenje in delo solinarjev SV obale Jadranskega morja. Najstarejša je ohranjena v bazenu Fontanigge v Sečoveljskih solinah, kjer ruševine solinarskih hiš, sledi solnih polj, brežine in kanali pričajo o Starih Piranskih solinah, delujočih do 60. let prejšnjega stoletja. Kulturno dediščino Starih Piranskih solin ohranja, varuje in prikazuje Muzej solinarstva ob
kanalu Giassi. Tehniška dediščina so celotne soline Lera in Strunjan. Tamkajšnji moderniziran postopek pridelovanja soli posodablja srednjeveško tradicijo Starih Piranskih solin, v žetvi soli pa ohranja njene značilnosti.

 
 
 
Naslov: KPSS
  Seča 115,
  6320 Portorož, Slovenija
   
Telefon:

00386 (0)5 672 13 30

E-mail: info@kpss.si
Domača stran: http://www.kpss.si
 
 

 

  arhiv novic   -   predstavitev ramsarske konvencija   -   zemljevid strani    -   povezave   -   kontaktirajte nas