Sporočilo ob Svetovnem dnevu hrane 04.11.2009

Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) nas je 16. oktobra, na Svetovni dan hrane, poklicala k razmisleku o zagotavljanju zadostnih količin hrane v času krize (www.fao.org). Ta klic je s tehtnimi prispevki podprlo več sto vodilnih strokovnjakov, ki so v Rimu razpravljali o tem „kako nahraniti svet leta 2050”. To zasedanje je bilo priprava na konferenco World Summit on Food Security, ki bo potekala sredi novembra.

Tema „Reševanje Čadskega jezera – ogroženi sistem” je med dogodki tega dne najbolj izstopala, saj ta ekosistem ponazarja glavne izzive trajnostnega razvoja. Ali, kot je dejal generalni direktor FAO Jacques Diouf: „Svetovno kmetijstvo se bo moralo spoprijeti s posledicami podnebnih sprememb, predvsem z višjimi temperaturami, spremenjenim padavinskim režimom in pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, kot so poplave in suše, poleg tega pa še s pomanjkanjem naravnih dobrin kot so prst, voda in biotska pestrost ”.

Trenutno se večji del razmišljanja v svetu kmetijstva osredotoča na gospodarstvo, demografijo, tehnologijo, politiko, potrebe po investiranju in virih denarja ter na trgov(in)ska orodja. Na drugi strani se razpoložljivim dobrinam (zemlja, voda, genetika), omejitvam in izzivom zaradi spremembe podnebja in novih povpraševanjih (biogoriva) posveča premalo pozornosti. Vendar pa so Ramsarske stranke tekom svojih zadnjih sestankov vedno znova poudarjale kako nujno je varčevanje z zalogami pitne vode in varovanje biotske pestrosti, ki bo v prihodnje bistvenega pomena za kmetijstvo oz. proizvodnjo hrane in jo ogrožajo urbanizacija, krčenje gozdov, onesnaženje in osuševanje močvirij. Ta vprašanja vodijo na področje številnih navzkrižnih interesov med kmetovalci in zagovorniki močvirij, kar je omenjeno že v, leta 2002 sprejeti, Ramsarski resoluciji VIII.34 o Kmetijstvu, mokriščih in upravljanju z vodnimi viri. Svetovni dan hrane 2009 nas tako poziva naj okrepimo trud, ki ga namenjamo premostitvi razlik in k sodelovanju s kmetijskim sektorjem, in s skupnimi močmi težimo k trajnostni rabi svetovnih dobrin, ki bodo morale do leta 2050 zadostovati za 9 milijard ljudi.